Dedovanje kriptovalut – kaj ko iz HODL odpade L?
Trend regulacije na področju virtualnih valut se usmerja predvsem na vprašanje obdavčenja in preprečevanja pranja denarja. Odsotnost regulacije in specifične lastnosti virtualnih valut pa odpirajo nerešena vprašanja tudi na področju dedovanja. Marsikdo se namreč sprašuje kako poskrbeti, da virtualna sredstva po njegovi smrti preidejo v prave roke.
Nedvomno je, da bo svet virtualnih valut ponudil (ali že ponuja) lastne rešitve, s katerimi lahko imetnik kriptovalut vnaprej razpolaga s premoženjem, ki ga bo imel ob svoji smrti (kar pomeni, da do smrti imetnika ni prenosa premoženja na upravičenca). Ena izmed rešitev naj bi bile »pametne« pogodbe. Razne platforme naj bi ponujale tudi rešitve v smislu, da se sredstva v primeru daljšega obdobja neaktivnosti prenesejo na drugega upravičenca in podobno. Pomanjkljivost omenjenih rešitev je v tem, da predpostavljajo, da so dediči zapustnika (imetnika virtualnih valut) tudi sami aktivni v svetu virtualnih valut ali da ga dobro poznajo. Omenjene rešitve zahtevajo tudi določeno stopnjo zaupanja, da bodo čez daljše obdobje, ko nastopi trenutek dedovanja, dejansko delovale na način, kot je imetnik virtualnih valut v trenutku razpolaganja za primer smrti pričakoval. V virtualnem svetu, ki se hitro spreminja, to morda niti ni nujno.
Predvsem pa se postavlja vprašanje, ali so tovrstne »pametne pogodbe«, s katerimi imetnik kriptovalut razpolaga s svojim premoženjem za primer svoje smrti, s slovenskim pravnim redom združljive. Dedovanje, kot eno redkih pravnih področij v Sloveniji, ki se ni spreminjalo prav veliko, je pri nas urejeno z Zakonom o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Po ZD se lahko deduje zgolj na podlagi zakona ali na podlagi oporoke[1]. Dedovanje na podlagi dednih pogodb[2], t.j. pogodb, s katerimi ena pogodbena stranka zapušča svoje premoženje, ki ga bo imela ob smrti, drugi pogodbeni stranki ali komu drugemu, po slovenski pravni ureditvi ni dovoljeno. Po slovenskem pravu so dedne pogodbe neveljavne, nične. Ničnost pomeni, da se pogodba šteje za neobstoječo oziroma ne velja že od samega začetka. Upravičenec, ki bi do premoženja v obliki virtualnih valut prišel na podlagi rešitev oziroma pogodb, ki bi se po slovenskem pravu štele za nedovoljene dedne pogodbe, bi do tega premoženja prišel nezakonito. Odprla bi se tudi številna vprašanja v razmerju do morebitnih drugih dedičev, ki bi dedovali drugo premoženje zakonito (ali bi na primer dediči lahko do teh virtualnih valut sploh dostopali, če bi na primer zahtevali, da upravičenec iz nezakonite dedne pogodbe to premoženje vrne v zapuščino, da se to premoženje podeduje na zakonit način).
Če ima zapustnik ob smrti običajno prebivališče v Republiki Sloveniji, se za celotno dedovanje uporabi slovensko pravo[3]. Vprašanje je torej, kako naj imetnik virtualnih valut zagotovi, da se bodo njegova virtualna sredstva zakonito podedovala po slovenskem pravu. Edini trenutno mogoč način je, da sestavi oporoko. Pri tem ni nujno, da v oporoki postavi dediča (če na primer ne želi preferirati enega dediča, želi pa, da imajo vsi zakoniti dediči, na primer vsi otroci, ko bodo postavljeni za dediče, dostop do premoženja v obliki virtualnih valut, ki jih podedujejo). Oporoka lahko torej vsebuje tudi določila, ki ne pomenijo razpolaganja s premoženjem, so pa pomembna za dedovanje. Priporočljivo je, da imetnik virtualnih valut v oporoki navede premoženje, ki ga ima v obliki virtualnih valut, zlasti če njegovi najbližji za to premoženje ne vedo. Zaradi občutljivosti informacij glede dostopa do denarnice z virtualnimi valutami je primerneje, da se konkretnejša navodila glede dostopa do virtualnih valut navede v ločenem dokumentu, v oporoki pa zgolj opozori na njihov obstoj.
Ključni vprašanji, ki se pri tem postavita, pa se nanašata na obliko in hrambo oporoke in/ali ločenega dokumenta z navodili za dostop in razpolaganja z virtualnimi valutami. Če že sestavimo oporoko, je zadnja stvar, ki si jo želimo, da po naši smrti sploh ne pride v prave roke (če za oporoko nihče ne ve, dedovanja na podlagi oporoke ne bo). Če vsebuje oporoka občutljive informacije (kot so na primer ključi za dostop do denarnice z virtualnimi valutami), moramo poskrbeti za njeno hrambo tako, da ne pride v neprave roke že za časa našega življenja ali kasneje. Zato je hramba oporoke eno ključnih vprašanj, ko razmišljamo o tem, kako bodo naši potomci ali drugi dediči dedovali naše premoženje. Pomembno pa je tudi, da je oporoka sestavljena v obliki, ki jo zakon predvideva, zato da bo veljavna.
Oporoka mora biti sestavljena v eni od oblik, ki jih predvideva zakon.[4] Z vidika zasebnosti je verjetno najbolj privlačna lastnoročna oporoka (lastnoročno napisana in podpisana), je pa ta oblika oporoke najbolj dovzetna za kasnejše dvome (spore) glede pristnosti. Zagotovo si ne želimo, da se dedovanje onemogoči ali vsaj zelo oteži zaradi pomislekov o tem, ali je oporoko res napisal zapustnik in ali ni morda ponarejena. Vprašanje na mestu je tudi, kje tako oporoko hraniti in ali bo prišla do zapuščinskega sodišča v trenutku odločanja o zapuščini. Če sodišče za oporoko ne bo vedelo, dedovanja na njeni podlagi ne bo. Lastnoročno napisana oporoka torej lahko prinese več težav, kot jih reši.
Z vidika izpostavljenih pomislekov je primernejša oblika oporoke oporoka pred dvema pričama. Ni treba, da priči poznata vsebino oporoke. Priči morata s svojim podpisom na oporoki potrditi zgolj, da je oporočitelj izjavil, da je to njegova oporoka in da jo je lastnoročno podpisal. Ta oblika oporoke nam omogoča visoko stopnjo zasebnosti ter večjo stopnjo zaupanja, da ne bo sporov glede njene pristnosti, vendar imamo še vedno težave, kako jo hraniti, da bo prišla v prave roke v pravem trenutku. Obstajajo tudi bolj formalizirane oblike oporoke (sodna, notarska), ki nam zadovoljivo rešujejo težave glede hrambe, vendar je pri teh stopnja zasebnosti nizka – razkritje konkretne vsebine oporoke tretjim osebam je neizogibno, ker se povzame v (sodni ali notarski) zapisnik oziroma zapis. Prednost bolj formaliziranih oblik oporoke pa je zagotovo v njihovi hrambi – oporoko hrani sodišče ali notar. Obstoj notarske ali sodne oporoke se zabeleži v centralni register oporok. Dokler je oporočitelj živ, vpogled v centralni register oporok ni mogoč, po smrti pa lahko podatke iz centralnega registra oporok zahteva sodišče ali posameznik, ki izkaže upravičen interes.
Varnost glede sestave in hrambe oporoke po drugi strani pa večjo stopnjo zasebnosti, kot to velja za sodno ali notarsko oporoko, omogoča sestava oporoke ali zgolj izročitev oporoke v hrambo odvetniku. Odvetnik, ki sestavi oporoko ali jo sprejme v hrambo, mora obstoj oporoke priglasiti v centralni register oporok. Oporoka lahko ostane v hrambi pri odvetniku. Odvetnik, ki sestavi oporoko, je lahko po sodni praksi tudi priča oziroma so lahko priče osebe, zaposlene pri odvetniku, kar zagotavlja visoko stopnjo zaupnosti. Ni treba, da sta priči sploh seznanjeni z vsebino oporoke. Oporoka se lahko izroči odvetniku zgolj v hrambo. Na ta način si zagotovimo visoko stopnjo zasebnosti pri sestavi oporoke, zagotovimo si, da bo oporoka sestavljena na pravilen način tako, da bo veljala v trenutku naše smrti, v končni fazi pa si zagotovimo še varno hrambo oporoke za časa našega življenja (da ne bodo občutljive informacije glede dostopa do naših virtualnih valut prišle v neprave roke). Najpomembnejše pa je, da si zagotovimo, da bo oporoka v trenutku naše smrti prišla do zapuščinskega sodišča, ki bo odločalo o dedovanju in bo torej oporoko pri tem upoštevalo.
December 2019
________________________