Prodajna pogodba: avtorsko ali obrtniško delo?
Nedavno se je v članku[1] v Pravni praksi pojavilo stališče, da odvetniki pri svojem delu večinoma ne presegamo tiste stopnje individualnega ustvarjalnega izraza, ki bi »pravniške dokumente« povzdignil nad raven »obrtništva«. Navedeno naj bi utemeljevalo sklep, da pisanja odvetnikov praviloma ne uživajo varstva iz naslova avtorske pravice. Četudi opisano stališče vsaj deloma izhaja iz konkretnega primera spora o (avtorski) naravi prodajne pogodbe o nepremičnini, argumenti v prid oz. proti temu stališču pa se gibljejo v sferi pravnega razlogovanja, razsežnosti tu obravnavanega vprašanja daleč presegajo okvire kateregakoli posameznega primera, saj odgovor nanj odraža širše razumevanje in odnos pravosodnega sistema, zlasti pa odvetnikov samih do odvetniškega dela.
Povod za razpravo o naravi odvetniškega dela
Pričujočo javno izmenjavo stališč je spodbudil življenjski primer, iz katerega izhajajo naslednje bistvene okoliščine. Predmet (sodnega) spora je bila neupravičena uporaba osnutka pogodbe o prodaji nepremičnine, ki ga je za nepremičninsko agencijo, ki je posredovala pri prodaji, pripravil odvetnik. Posel sicer ni bil sklenjen s prvotno izbranim kupcem, vendar pa je prodajalec (tožena stranka) pripravljeni osnutek pogodbe kasneje uporabil za prodajo iste nepremičnine drugemu kupcu. Pri dejansko izpeljani prodaji nepremičninska agencija ni sodelovala, niti ni pri njej sodeloval odvetnik, ki je pripravil prvotno različico pogodbe. Le-to je prodajalec prilagodil tako, da je zgolj spremenil podatke o kupcu ter ceni in odstranil logotip odvetnika – avtorja pogodbe. Razhajanje mnenj glede upravičenosti do avtorskopravnega varstva konkretne pogodbe ne temelji na dejanskih okoliščinah primera, ki niti niso bile sporne (tožena stranka ni zanikala, da je pogodbo uporabila brez vednosti in dovoljenja avtorja), temveč izhaja iz diametralno nasprotnega razumevanja pravnega pojma avtorskega dela. To potrjuje tudi dejstvo, da je po objavi omenjenega članka »Prodajna pogodba: avtorsko ali obrtniško delo?« Višje sodišče ugodilo pritožbi tožeče stranke in odločilo, da je bila tožena stranka z nedovoljeno uporabo pogodbe odvetnika neupravičeno obogatena, ni pa se sodišče opredelilo do vprašanja, ali je šlo pri pogodbi za avtorsko delo.[2] Kljub temu velja spričo pomena obravnavane tematike predstaviti tudi pogled, ki pod vprašaj postavlja stališča, izražena v omenjenem članku.
Pojem avtorskega dela v ZASP
Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP)[3] v 5. členu kot avtorska dela opredeljuje »individualne intelektualne stvaritve s področja književnosti, znanosti in umetnosti« in primeroma našteva nekatere pojavne oblike avtorskih del, pri čemer iz dometa tega pojma nikakor ne izključuje pisanj odvetnikov ali drugih posameznih vrst stvaritev. Bistveno za presojo ostaja, ali neka stvaritev (ne glede na področje, s katerega prihaja) izpolnjuje predpisane pogoje, in sicer poleg »intelektualne komponente« zlasti t. i. kriterij individualnosti, kot ga je podrobneje opredelila tudi sodna praksa. Trditev, da »prodajna pogodba ni avtorsko pravo«, je tako že v izhodišču napačna in temelji na zgrešenem posploševanju, da »prodajna pogodba kot dokument nima zadostne mere individualnosti, saj gre za tipičen pravni posel, v katerem so vsi elementi že vrsto let zelo natančno definirani«. Nedvomno obstajajo tudi takšna odvetniška pisanja, kar pa še ne omogoča sklepa, da so prav vse prodajne pogodbe v izhodišču premalo izvirne, da bi si zaslužile avtorskopravno varstvo. Po izkušnjah avtorjev pričujočega članka praviloma velja ravno obratno, čemur pritrjuje tudi mnenje pravne stroke, da so avtorsko delo tudi osnutki sodnih odločb, osnutki zakonov in pogodbe,[4] prav tako pa tudi sodna praksa, ki je že priznala avtorsko varstvo pripravljalnemu spisu odvetnika.[5]
Individualnost kot konkretizacija pojma stvaritve in predpostavka, ki izhaja iz človeškega ustvarjanja, pomeni, da mora biti podana določena raven individualnosti. Upošteva se poznavanje stroke, iz nje izvirajoč način sklepanja in zgradba misli. Avtor na svoj lasten način izbere in razporedi gradivo, ki je na voljo, svojevrsten pristop avtorja pa se dodatno kaže še npr. v obravnavanju samega pravnega problema, procesnih in materialnih vprašanj. Tudi pravna besedila pogosto terjajo izrazito inovativnost, pri kateri pride pravnikova ustvarjalnost posebej do izraza.[6] Za takšna pravna besedila gre lahko tudi pri prodajni pogodbi za nepremičnino, če avtor v njej preseže zakonsko obvezne določbe in jo nadgradi s potrebnimi in praktičnimi določbami skladno z njegovim znanjem in stališči o posameznih pravnih vprašanjih. Kadar namreč delo predstavlja avtorjevo znanje, poglede in stališča o obravnavanih temah, tudi tako delo dosega zadostno stopnjo individualnosti.[7]
Avtorskopravno varstvo na ravni EU in v sorodnih pravnih sistemih
Pravilna presoja vprašanja avtorskopravnega varstva odvetniških stvaritev je mogoča le ob upoštevanju relevantnih predpisov prava EU. Pravico reproduciranja namreč ureja že Direktiva 2001/29/ES o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi, ki jo je v slovenski pravni red prenesel ZASP. Določbe ZASP je skladno z načelom lojalne razlage treba razlagati v skladu z besedilom in namenom direktive. Člen 2 omenjene Direktive državam članicam nalaga, da morajo avtorjem za njihova dela omogočiti izključno pravico, da dovolijo ali prepovedo reproduciranje dela. Sodišče Evropske Unije (SEU) je že večkrat odločilo, da je pojem »delo«, na katerega se sklicuje določba 2(a) Direktive 2001/29/ES, avtonomen pojem prava Unije, ki ga je treba razlagati in uporabljati enotno.[8]
Za opredelitev »dela« v smislu Direktive 2001/29/ES se v sodni praksi SEU zahteva, da sta izpolnjena dva kumulativna pogoja – prvi pogoj je obstoj izvirnega predmet v smislu, da gre za avtorjevo lastno intelektualno stvaritev.[9] Iz ustaljene sodne prakse SEU izhaja, da je za »izvirnost predmeta« hkrati nujno in zadostno, da ta odraža osebnost njegovega avtorja in njegove svobodne in ustvarjalne izbire.[10] SEU je tako na primer glede oblikovanja baze podatkov opredelilo, da je merilo izvirnosti izpolnjeno, kadar z izbiro ali razporeditvijo podatkov, ki jih vsebuje ta baza, njen avtor izvirno izraža svojo ustvarjalnost s tem, da svobodno in ustvarjalno opravlja izbire.[11]
Stališče, da naj bi bilo za opredelitev avtorskega dela potrebno, da pogodba naj ne bi imela predhodnikov in da naj bi presegala navadna pravna vprašanja in običajna obrtna znanja, so zmotna oz. izvirajo iz zastarelih pogledov, ki so na ravni EU presežena. Izvirnost se po pravu EU namreč izraža skozi svobodno in ustvarjalno opravo izbire. Drugi pogoj za opredelitev »dela« v smislu Direktive 2001/29/ES pa je, da mora obstajati izraz predmeta varstva na podlagi avtorske pravice, zaradi katerega je mogoče ta predmet dovolj natančno in objektivno opredeliti, čeprav ta izraz ni nujno trajen.
Skladno z razvojem prava EU na področju avtorskega prava se je razvijala tudi praksa sodišč držav članic, ki je (še) bistveno presegla stališča, na katerih temelji presežena teza o obrtniški naravi odvetniškega dela, in avtorsko varstvo razširila. Omeniti velja zlasti nekatere (novejše) sodbe avstrijskih in nemških sodišč, ki sledijo prikazanemu razvoju avtorskega prava EU in so relevantne zlasti z vidika prizadevanja po enotni razlagi in uporabi pojma »delo« iz Direktive 2001/29/ES ter dejstva, da je bil nemški avtorski zakon (Urheberrechtsgesetz) pomemben zgled pri pripravi slovenskega ZASP, Nemčija in Avstrija pa sta tudi državi, po katerih se slovenski zakonodajalec zaradi primerljive pravne tradicije in kulture često zgleduje.
Nemška sodišča uvrščajo med dela znanstvene narave, ki jim priznavajo avtorskopravno varstvo, tudi pisanja odvetnika.[12] Po nemški sodni praksi se za znanstvena dela ne sme zahtevati previsoke ravni ustvarjalnosti pri njihovi izdelavi, saj takšne stvaritve uživajo varstvo v okviru avtorskega prava kljub dejstvu, da pogosto služijo povsem praktičnim namenom, ki zožujejo manevrski prostor za individualen izraz. Zato zadostuje, da iz misli, s katerimi je snov upodobljena, izhaja individualna duhovna dejavnost, ki presega vsakdanje stvaritve na zadevnem področju, četudi je stopnja duhovnega napora in individualnosti omejena.[13] Duhovno-ustvarjalna vsebina se izraža predvsem preko oblike in načina zbiranja ter razvrstitve predstavljene snovi, nezanemarljivo pa tudi prek oblikovanja in izražanja misli o predstavljeni vsebini.[14] Na enako stališče se postavlja tudi avstrijska sodna praksa, ki je ravno pri presoji prodajne pogodbe odločilo, da je avtorskopravnega varstva lahko deležen tudi odvetnikov osnutek pogodbe (kar je tudi skladno s 6. členom ZASP), ki je individualnega značaja, če in kolikor je snov v osnutku izbrana v skladu z individualnimi in oblikovalskimi principi, rezultat pa temelji na lastni osebni koncepciji avtorja, ki je snov samostojno intelektualno obdelal, kritično ovrednotil ali pa jo napravil uporabno za konkreten primer.[15]
Tipične lastnosti, zaradi katerih je pogodba oz. osnutek pogodbe zaščiteno avtorsko delo, so lahko razporeditev vsebine, ki odraža razmislek o morebitnih prihodnjih sporih med strankami, odločitev, če in na katere zakonske določbe bo pogodba napotovala, oblikovanje določb, ki ustrezajo pravnim standardom, hkrati pa so dovolj razumljive za laične stranke in v primeru spora omogočajo hiter pregled nad ureditvijo, ustvarjalna poteza pa se izraža tudi v »navzkrižnem sklicevanju« med členi pogodbe. Tudi če pogodba vsebuje tipične klavzule (npr. salvatorično klavzulo), to ne pomeni avtomatično, da ne gre za ustvarjalno delo, saj se presoja pogodba kot celota.[16]
V pravnem smislu torej ni podlage, da bi prodajni pogodbi ali drugim odvetniškim pisanjem odrekali avtorskopravno varstvo, kaj šele, da bi navedene stvaritve avtomatično izvzeli iz dometa pojma avtorsko delo. V nasprotno naju ne prepriča niti mnenje, da odvetniki, ki se vsakodnevno ukvarjamo z izdelavo tovrstnih pogodb, pri tem ne dosegamo več kot minimalne stopnje ustvarjalnosti, ki izhaja iz povsem laične in z namenom ZASP nezdružljive razlage pojma »rutinsko« ustvarjenih del. Zagotovo namreč ni namen ZASP v tem, da odvzame avtorskopravno varstvo avtorjem, ki dela ustvarjajo v okviru svojega poklica ali kot strokovnjaki, temveč vse prej v varstvu sadov intelektualnega dela, ki naj se opravlja kontinuirano. V nasprotnem primeru bi npr. roman, ki ga napiše nekdo, ki ni poklicni pisatelj, užival avtorskopravno varstvo, roman pisatelja, ki »na dnevni bazi« piše romane, pa varstva ne bi užival (ali pa bi varstvo užival samo prvi roman istega poklicnega pisatelja?). Takšna razlaga pojma »rutine« ne bi mogla biti bolj oddaljena od namena varstva intelektualnih pravic.
V tej zvezi velja omeniti še presenetljivo stališče sodišča prve stopnje, da ravnanje tožene stranke v zadevnem primeru ni bilo sporno tudi iz razloga, da nepremičninski agent ob posredovanju prvotnega osnutka pogodbe toženi stranki (prodajalcu), ni zapisal nobenih omejitev glede uporabe tega osnutka ali česa glede obveznosti plačila za osnutek. Navedeno bi lahko vodilo v pravno zmoten sklep, da delo pridobi avtorski značaj šele z izjavo avtorja, da svoje delo pojmuje kot avtorsko, ne pa že s trenutkom same stvaritve, kot to nedvoumno določa 14. člen ZASP.
Etični vidik varstva avtorske pravice v odvetništvu in izgledi za prihodnost
Ne glede na pravni okvir obravnavane tematike velja opozoriti še na etični in moralni vidik povoda za pričujočo razpravo, tj. uporabe osnutka pogodbe brez avtorjevega dovoljenja in brez plačila.
Opravičevanje takega ravnanja je nedvomno sporno že v luči določb Kodeksa odvetniške poklicne etike (KOPE), in sicer ne glede na presojo, ali pogodba predstavlja avtorsko ali obrtniško delo in ne glede na mnenje, da »pri sestavi prodajne pogodbe ni manevrskega prostora možne ustvarjalnosti«, s katerim se avtorja pričujočega članka tudi sicer nikakor ne moreva strinjati. KOPE spodbuja kolegialno tekmovanje med odvetniki na podlagi kakovosti (njihovega lastnega) dela, kar naj nadomesti sicer prepovedano reklamiranje odvetnikov. Relativizacija ustvarjalnega izraza odvetniškega dela in nevarnost, da vsesplošna uporaba tujih (osnutkov) pogodb postane sprejemljiva praksa, bi to možnost tekmovanja na podlagi kakovosti dela povsem onemogočili. Če namreč odvetniškemu delu odvzamemo »avtorski značaj«, postane vsakršna odvetnikova stvaritev prosta za občo uporabo, delo odvetnika, ki ga v samem bistvu opredeljuje prav njegov intelektualni vložek, naj ga pojmujemo kot obrtništvo ali kako drugače, pa izgubi ves svoj smisel, v končni fazi pa tvegamo celo njegovo popolno razvrednotenje in »ponižanje« na »copy-paste« modus operandi in s tem osiromašenje (odvetniške) intelektualne krajine. Na kratko – če bomo svojemu delu odvetniki sami odrekli avtorskopravno varstvo, se bomo odrekli tudi možnosti, da bi med seboj tekmovali s kakovostjo lastnega dela in tako spodbujali zdravo konkurenco, ki je tudi v interesu strank in pravne države kot take.
Nenazadnje pa opravičevanje in sama neupravičena uporaba tujega dela, avtorskega ali obrtniškega, nasprotuje temeljnim moralnim vodilom, predvsem zapovedi spoštovanja tujega (intelektualnega) dela in tako svojega kot tudi avtorjevega dostojanstva. Z zanikanjem pravic in dostojanstva sočloveka se namreč v skrajni posledici neogibno odpovedujemo tudi lastnemu dostojanstvu in pravicam.
Sklep
V prid intelektualnemu in individualnemu značaju odvetniških stvaritev navsezadnje govori že splošno sprejeta maksima »dva pravnika, tri mnenja«. Kljub očitni dobrobiti za pravno varnost si verjetno nihče ne želi, da bi se (tudi) zaradi površnega odnosa do varstva avtorskih pravic ta stara resnica izrodila v novodobno različico »trije pravniki, eno in isto mnenje«. S tem pa avtorja pozdravljava tudi odprto razpravo in sprejemava različnost stališč o tu obravnavanem vprašanju.
Boštjan Sedmak, univ. dipl. pravnik,
Eva Venier, mag. prava,
Junij 2021
________________________